Na Kosovu vlada tema

Piše: Ustavi Ukaj

Danes se naša država sooča z energetsko krizo, tj. pomanjkanjem elektrike, vendar prava kriza ni: prava kriza, ki kriči med nami, je kriza svetlobe modrosti, oziroma kriza krvi za spoznanje, ki smo ga iztisnili, ga zamenjali z nizkimi standardi in ljubili neplodne slogane, slab jezik, ki je povsod mučil, da ga občutljiva normalna oseba celo moti, da sliši v drugem delu sveta, nič več v svoji državi.

In po slabem letu se je naša država začela novo leto, brez idealov, s slabo politično dediščino, ki so jo z zaupanjem obnovili priljubljeni slepi, v imenu nekaterih nacionalističnih psihiatrov.

Res, ti psevdosandardi so razkrajali našo državo že pet let in razkrajali motor, ki vzdržuje družbeni dialog, je državo spravil pod sankcije, zaradi česar je postala mračna in izolirana od vsega normalnega sveta.

Najhujši, ti modni standardi, so vplivali na slabšanje zdravja naše družbe, krhki v političnih zadevah in slabi dediščini zaradi duševnosti in zgodovine.

Je naše mesto danes idealno?

Jaz pravim ne in to ne dokazuje najbolje slabega političnega jezika, ki posluša in bere vsak dan, jezika, ki ničesar ne ponuja ali si prizadeva, jezika, ki ne presega minimalnih standardov javne rabe. Ta jezik gotovo nima nobene zmožnosti, da bi človeku te dežele obrodil kak dober sad, nego da bi ohranil visoka merila nevednosti in ošabnosti, ki so povsod med nami utrjena in mahajoča.

Jezik ustvarja ovire, jezik pa odpravlja ovire.

Znano je, da so družbe z uničenjem motorja, ki ohranja demokracijo pri življenju, v nevarnosti političnega samomora.

Ta nevarnost je na robu našega skupnega doma, naše države in kot taka je bolj zastrašujoča od vseh drugih nevarnosti, ki utegnejo prihajati od zunanjih sovražnikov.

Da, naša domovina je vstopila letos, ne v nov jezik in z novimi željami, na primer za več svetlobe in več modrosti, za svetlo in modro delo, kakor si ljudje želijo, ampak z duševno in jezikovno revščino, ki se brutalno kaže v našem življenju in ti daje spoznanje, da bo naš človek zopet videl ponoven pojav odurne predstave.

Ta jezik se lahko sliši prijetno in dostopno množicam, ki gojijo čut za vodstvo, vsekakor pa prikladno za tiste, ki molzejo bogato volilno kravo, vendar je zelo škodljivo za zdravje države, in bojim se, da bo nepopravljivo, da se, kot je znano, politična škoda, v krhkih družbah, kot je naša, zgodi, da se podeduje iz roda v rod. In za to ima le malo ljudi na naši celini dokaz, kolikor ga imamo mi kot narod.

Kajti mi smo sami hudobija in smo svetovali svojim modrijanom, ki so nam, kadarkoli smo jih slišali, pomagali, da smo vzeli težka oblačila ujetništva in se oblekli v lepa platnena oblačila in hodili po stezi luči, drug ob drugem s civiliziranimi ljudstvi.

Da, danes na Kosovu vlada tema. Elektrike ni, najbolj tragično pa je, da ni bistrih misli. So grenke misli.

In tako naša država, nekoč regionalna prvakinja velikih zahodnih demokratičnih idej in idealov, postaja temna.

V vsem tem amulu vidim mnogo tvorcev, intelektualcev, zvezanih ali zvezanih v vrvici moči, ki poželjivo primerjajo eno temo z drugo temo ali z drugim zlom. To je najbolj škodljiva in ogabna kategorija, ki ohranja družbeno slabost.