LITU T. AIT

Mnogi ljudje so zasužnjeni z nasiljem.

Druge zasužnjuje lakota.

So pa tudi ljudstva, ki jih zasužnji patološka potreba po čaščenju nekoga.

Slednja je najbolj prefinjena oblika ujetništva, ker je izdelana brez zunanjih lisic. Sam jih povezuje.

Z veseljem. Z navdušenjem. Tudi z moralno ekstazo.

Erich Frommmi je to grozo razumel veliko prej, preden je sodobni svet vstopil v dobo čustvenega populizma.

V knjigi “Arratia From Freedom” je napisal, da sodobni človek, ko je bil izpuščen iz ene oblasti, nagonsko začne iskati drugega.

Ne zato, ker si ne želiš svobode kot ideje, ampak zato, ker je svoboda ontološko breme. Svoboda zahteva zavest in odgovornost. Svoboda zahteva titanski pogum za življenje brez duhovnega učitelja.

Večina ljudi se ne more spoprijeti s to metafizično anksioznostjo.

Frommmi je rekel, da mnogi posamezniki bežijo iz svobode, kot da bi žejen zbežal iz puščave proti prvemu hladu, ki ga obljublja za vodo. Tudi če je voda strup.

Kosovo je danes postalo divji laboratorij te psihološke tragedije.

Družbo, ki jo ločuje trajen prehod.

Družba utrujena od zgodovinskega pričakovanja.

Vznemirjen od cikličnega razočaranja.

Izkrivljena med mitom o državnosti in resničnostjo kolektivne praznine.

V tem stanju civilne utrujenosti državljani ne skrbijo več za institucije. Institucije zahtevajo potrpežljivost, demokratično kulturo in intelektualno zadržanost, utrujeni ljudje pa nimajo več energije za takšno razkošje civilizacije.

V teh trenutkih ljudje začnejo iskati svojo reševalno figuro.

Da išče človeka, kateremu lahko postavi strah, negotovost, jezo in fatalistično obliko celo lastnega neobstoja.

Tako nastane čustvena avtoritarnost.

Ne diktatorju, ampak kolektivni potrebi po diktatorjih.

Frommim je temu rekel “avtorski lik” pomeni, da posameznik, ki poklekne na oblast, a tudi agresijo izvaja proti vsakomur, ki ne poklekne z njim. To je paradoksna psihologija, kjer se podrejenost dojema kot sila, svobodna misel pa kot grožnja.

Ali to vidimo vsak dan na Kosovu?

Danes takšnega političnega voditelja ne obravnavajo več kot začasnega državnega administratorja, ampak kot mesijansko figuro, kot moralno avtoriteto in kot čustvenega posrednika med množico in pomenom njenega političnega obstoja.

Njegov podpornik se ne sprašuje več, ali njegova politika deluje?

Podpornik se hoče vprašati, ali se počuti rešenega preko vodje?

Ko se to zgodi, politika ne ostane več institucionalna racionalnost, ampak se spremeni v kolektivno liturgijo.

Dobro si oglejte sodobno milico.

Ni ideološki.

Psihopat je.

Frommmi nam je povedal o političnem sekularizmu, da se mora posameznik podrediti višji sili in hkrati uveljaviti to moč nad drugimi.

Zato so vojaki tako agresivni.

Ne zato, ker so močni.

Ampak samo zato, ker se počutijo majhne.

Človek, ki čuti ontološko praznino v sebi, zahteva, da jo napolni s plemensko identifikacijo. In kolikor bolj prazen je posameznik, toliko bolj fanatična postane njegova potreba po pripadnosti.

Ni presenetljivo, da danes na Kosovu vsako kritiko vodje dojemajo kot bogokletstvo. Vsako nesoglasje z njim kot politična herezija vsake avtonomne misli kot moralne izdaje.

Ker problem ni več politični.

Problem je antropološki.

Naša družba postopoma izgublja sposobnost življenja brez kulta figure. In nisem prepričan, če je kdaj imel to spretnost.

Zato se je javna razprava spremenila v čustveno histerijo. Nimamo več soočenj z idejami, ampak kolektivne obrede zvestobe. Dejstva nimajo teže. Nimamo več razmišljajočih državljanov, ampak množice, ki iščejo čustveno potrditev prepričanj, ki so jih že absolutirale.

Tako se zgodi najbolj elegantna katastrofa sodobnega avtoritarizma, tista, ko se ljudje začnejo odrekati svobodi, ne iz strahu, ampak iz ljubezni.

Iz ljubezni do vodje.

Za množico.

Zaradi narkotičnega občutka pripadnosti.

Frommmi je spoznal, da najnevarnejše diktature niso tiste, ki vladajo telesu, ampak tiste, ki kolonizirajo jasnovidce.

Pod temi pogoji Kosovo danes ne ogroža le političnega avtoritarizma.

Kosovo danes tvega čustveno suženjstvo.

Situacija, v kateri posameznik ne misli več na resnico, ampak le na skladnost s svojim ideološkim žarkom. Ta situacija, v kateri kritično razmišljanje dojemamo kot moralno odstopanje. Kjer se inteligenca začne šteti za aroganco in se hlapčevstvo prodaja kot domoljubje.

Junaško smo se borili, da bi se osvobodili tujega vladarja, vendar se še naprej bojimo svobode.

Ker se radi podrejamo!