Plemenita odgovornost in politična ego igra

Mandat Glauka Konjufca za predsednika vlade je vsekakor najobčutljivejši trenutek v tej fazi političnega zastoja v državi. Nekateri menijo, da je to manever za vlečenje časa k izrednim volitvam do konca decembra, drugi pa kot iskren poskus oblikovanja kratkoročne vlade, ki bi služila državni stabilnosti.

Menim, da je to priložnost za vse teme, ki so morda zadnje, da izžarevajo sonce, jasno kot kristal, da tisti, ki na Kosovu politiko resnično postavlja državni in nacionalni interes na osebne ambicije in strankarske izračune.

Nekdanja opozicija je večkrat ponovila, da ne želi koalicije z gibanjem Vettevendosje. Njihova pravica! Zaradi tega, čeprav je LVV na zadnjih volitvah prišla na prvo mesto, ni uspela zagotoviti preproste večine za oblikovanje vlade. Hkrati so tudi nekdanje opozicijske stranke izjavile, da ne bodo sodelovale med seboj. Tako v tem “kot mozaik z njimi, niti s temi, ” ostaja brez funkcionalne rešitve za državo.

Toda kaj se bo po novem decembrskem volitvah spremenilo, če bodo danes ta stališča neomajna? Ali se bo sestava Parlamenta preoblikovala tako, da se bo parlamentarna matematika bistveno spremenila? Komajda! Gibanje bo, vendar ne dovolj, da izniči logiko trenutnega zastoja.

Ali se potem ne bomo spet znašli v enakem položaju? In če so stranke po decembrskih volitvah pripravljene spremeniti svoja stališča, zakaj tega ne storijo tako, da v nekaj tednih rešijo državljane in državo pred drugim volilnim postopkom?

Celotna situacija je posledica izrazitega ega in pomanjkanja politične odgovornosti. Namesto razmišljanja države razmišlja o volilnem interesu stranke. Namesto določitve nacionalnega razloga prevladujejo izračuni strank.

Ampak države ne gradijo na egu, gradijo na plemenitosti odgovornosti.

Zato menim, da ima Glauk Konjufca zgodovinsko priložnost: dokazati, da je država nad stranko. Če res želi služiti Kosovu, bi moral skupščini ponuditi CECV ERI JOPARTAK (ne enega od LVV-jev, ki ni bil izglasovan) s strokovnimi, poštenimi in državnimi pričami ekipi, ki ima jasen večmesečni mandat za opravljanje najpomembnejših državnih nalog do pomladi, ko se potem lahko izvedejo izredne volitve na organiziran in politično preudaren način.

Če se taka vlada predlaga s posebnim programom, bi morala o njej glasovati celo nekdanja opozicija, ne kot politično dejanje, ampak kot državni akt.

Tako bi se počastilo vse in predvsem Kosovo. Na ta način bi iz tega političnega nereda prišla tako Konjufca kot nekdanja opozicija, kar kaže, da lahko predvsem nosijo breme državnega plemstva.

Nasprotno, če se tudi ta priložnost uporabi za igre in izračune, se bojim, da državo postavljamo v začaran krog brezizhodnosti, ki samo škoduje naši skupni prihodnosti.

Kosovo danes potrebuje ljudi, ki gradijo enotnost v razlikah in ne zidovih; ki navdihujejo vero, ne razdorov; ki postavljajo državo pred sebe.

Na koncu je država največja zaveza, ki jo ena generacija lahko zapusti.