Albin Kurti; Strahova noč v Mitrovici

Mitrovica ni govorila, ker mu je nekdo stal na glavi do štirih zjutraj. Ko oznanja zmago brez dobička tistemu, ki se boji resnice, piše: Baton Haxhiu Mi kot ekipa Albanske pošte in T7 kot Exit Poll radiotelevizija prevzemamo odgovornost za odklon nekdanjega polla v Mitrovici. Pomota je človeška. Povezuje [...]
Mitrovica ni govorila, ker mu je nekdo stal na glavi do štirih zjutraj. Ko ga razglasi tisti, ki se boji resnice, zmaga, ki ne bo dobljena.
Piše: Baton Haxhiu
Mi kot ekipa Albanske pošte in T7 kot izdajatelj televizijskega programa Exit Pole prevzemamo odgovornost za odklon nekdanjega polla v Mitrovici. Pomota je človeška. Nanaša se na takojšnje nedoslednosti v izjavah volivcev, kjer so nekateri glasovi molčali, nekateri so se izogibali, nekateri pa so podvomili v vprašanje kot dokaz politične zvestobe. To je vse resnica. In ni razloga za dramatizacijo.
Toda kar se je zgodilo potem, je bilo veliko večje od same napake. Kosovski predsednik vlade je statistično nenatančnost spremenil v politično orožje na najbolj značilen način moči, ki se je boji pravega mnenja. Govoril je o zaroti, o organizaciji, o namerni zmoti, kakor da je državljan v Mitrovici vstopil v velik sleparski načrt, da bi skril zmago. Pravzaprav je sam zgradil podnebje, kjer je anketa lahko govorila drugače.
Ker na svojem Kosovu volivec ne more svobodno govoriti. Diskreten je, pozoren, boji se, da bi ga kdo govoril na napačnem mestu. In v tem ozračju se ne meri noben glas, strah. V Mitrovici se je ta strah pojavil statistično vidno in ne kot pomanjkanje profesionalizma, ampak kot politična posledica. Pravzaprav je sam ministrski predsednik s svojim vodstvom ostal do štirih v Žabarju in Šipollu, da bi prepričal prebivalce pod pritiskom in strahom, s tem značilnim načinom moči, ki je mešal vpliv s ponižnostjo. Meri se, ne zastonj poslušnost, ampak pritisk, in je izgubil, ne naše volilo, ampak svobodno glasovanje.
Tako je premier vzel metodološki svinčnik in ga spremenil v moralno zmago. Storil je natanko to, kar dela, ko čuti krizo: izmisli si sovražnika, da bi pokazal, da je še boj. Najlažje je našel človeka, anketo, medije, številke, saj ne najde odgovora, zakaj ljudje verjamejo z enakim navdušenjem.
Na koncu je vprašanje, zakaj se je ext-polli zmotil v Mitrovici, a zakaj so se v Mitrovici volivci odločili, da ne bodo govorili resnice. Ko pride družba, to ni več problem anketarjev, temveč podnebje, ki ustvarja tišino.
In morda tu leži največja ironija: da bi prikril svojo krizo, je vodja pripravljen naznaniti našo napako kot svojo zmago. Toda zmaga, ki nastane v strahu pred resnico, je najbolj gotova izguba.












