ZDA želijo spremeniti balkanski energetski zemljevid, Kosovo trenutno brez načrtov

Cilj je zmanjšati odvisnost regije od Rusije in okrepiti energetski koridor južno proti srednji Evropi.

Za to so projekti načrtovani v več državah v regiji iz Hrvaške, Bosne in Hercegovine, Severne Makedonije, Albanije in Črne gore, vse do Kosova in Srbije.

Ti projekti vključujejo nove plinovode, tekoče plinske in plinske elektrarne, pri čemer jih politično in finančno podpirata ZDA in Evropska unija.

Nekateri od teh projektov so že v fazi gradnje ali sklepanja pogodb, drugi pa so še v fazi načrtovanja.

Na splošno je regionalni energetski sistem postopoma usmerjen v zemeljski plin iz ZDA, Azerbajdžana in Sredozemlja.

Jonathan Stern, profesor na Oxfordskem inštitutu za energetske študije, ocenjuje, da je jugovzhodna Evropa že razvila alternativne oskrbovalne poti.

“Obstajajo terminali za utekočinjeni zemeljski plin v Grčiji in na Hrvaškem ter azerbajdžanski južni plinski koridor, skupaj z romunskim plinskim poljem Neptun Deep on the Black Sea, katerega uporaba naj bi se začela naslednje leto in katerih rezerve so ocenjene na 100 milijard kubičnih metrov”, pravi Stern za Radio Free Europe.

Konec odvisnosti Bosne in Hercegovine od Rusije

Bosna in Hercegovina je bila v zadnjih mesecih v središču pozornosti zaradi projekta za povezavo z Gazom na jugu s Hrvaško, ki bi zagotovil subjektu Federacije Bosne dostop do terminala za utekočinjen zemeljski plin v raziskavah in dobavitelji alternativnih plinov.

Hkrati drugi organi Bosne, Republika Srpska, še naprej razvijajo ločene plinske vezi s Srbijo, vključno s projektom vzhodne zveze od Bijeljine do Banja Luke.

Bosna in Hercegovina je že skoraj pet desetletij v celoti odvisna od ruskega plina, ki teče skozi turški tok.

Uporablja se predvsem za ogrevanje v Sarajevu, v primerjavi s Srbijo pa je Bosna zanemarljiv potrošnik.

Sporazum med Bosno in Hercegovino ter Hrvaško o povezovanju plinovoda od Dalmacije do osrednje Bosne, s podružnicami v Hercegovini in severozahodom države, je bil podpisan s sodelovanjem ameriškega energetskega sekretarja Chrisa Wrighta v Mojaninu v Dubrovniku.

Pred nekaj meseci je Washington uradno podprl projekt, ki je bil opisan kot “strateški za energetsko varnost v regiji”.

Hrvaški del projekta vodi državno podjetje Plinacro, v Bosni in Hercegovini pa ameriško zasebno podjetje AAFS Infrastructure in Energy, katerega direktorja sta del ožjega kroga ameriškega predsednika Donalda Trumpa.

Projekt je sprožil kritiko Evropske komisije in Energetske skupnosti, katere članica je Bosna in Hercegovina, zaradi posebnega zakona (lex specialis) v Federaciji Bosne, ki vključuje zasebno ameriško podjetje, ter vprašanja spoštovanja predpisov EU.

Projekt se mora izvajati v okviru, ki je v celoti v skladu s pravnim redom Energetske skupnosti in načeli energetske politike EU”, države članice EU Bosna in Hercegovina ter druge države v regiji so povedale Radiu Free Europe.

Bosna in Hercegovina porabi do 250 m kubičnih metrov plina letno, medtem ko naj bi po novem plinovodu prevozila okoli 1,5 milijarde kubičnih metrov.

Zato se razmišlja o gradnji plinskih elektrarn, ki bi lahko z električno energijo oskrbele približno 400.000 gospodinjstev.

Trenutno 80 odstotkov električne energije proizvedejo v elektrarnah na premog, nekatere so zgradili pred več kot 50 leti.

Načrtovani plinovod bo povezan z obstoječim, ki prihaja iz Srbije.

Stern iz Oxford Institute for Energy Studies meni, da je duplin “pomemben za Bosno in Hercegovino, vendar ne za širšo regijo”.

Prav tako izraža dvome glede naložbenega vzvoda v višini približno 1 milijarde EUR, koliko se ocenjuje gradnja tega novega plinovoda.

“Hrvaška nima razpoložljivih zmogljivosti za UZP za tranzit plina skozi Bosno in Hercegovino. Kam bi šel? Srbija jo lahko zdaj pelje skozi Bolgarijo, pravi Stern.

Strateško partnerstvo s Srbijo ZDA

Srbija širi svojo plinsko infrastrukturo, da bi ohranila svojo vlogo regionalnega energetskega centra, hkrati pa odpira prostor za UZP ZDA in nove zahodne naložbe v energetski sektor.

Srbska ministrica za energijo Dubravka Gjedovic Handanović je februarja letos na vrhu v Washingtonu podpisala skupno izjavo z ZDA ter več vzhodnoevropskimi in srednjeevropskimi državami.

Vodja podjetja Srbijagas Dušan Bajatovic je kasneje izjavil, da bo Srbija morala kupiti ameriški plin”, čeprav formalne količine in pogodbe še niso bile določene.

Strateški energetski sporazum iz leta 2024 z ZDA predvideva diverzifikacijo virov, vendar še vedno ni uradne pogodbe za nakup UZP v ZDA.

Ameriški plin je mogoče doseči prek hrvaškega terminala v grških raziskavah ali Alexandroupolis, zahvaljujoč novim povezavam z Bolgarijo in Severno Makedonijo.

Srbija upravlja omrežje okoli 2500 km plinovodov in načrtuje nove plinovode, vključno s severno Makedonijo, in širi skladišče Banatski Dvor.

Trenutno več kot 80 odstotkov plina Srbija prejme iz Rusije preko Turškega toka.

Kljub poročilom o diverzifikaciji so glavni plinski objekti v Srbiji, vključno s termoelektrarno T E-TO Pančevo, še naprej povezani z ruskim Gazpromom in naftno industrijo Srbije.

Terminal za utekočinjen zemeljski plin v Tivarju, plinske terme

Črna gora, čeprav brez plinskega omrežja, postaja del ameriškega okvira za utekočinjeni zemeljski plin z načrti za terminal v pristanišču Tivar in prihodnjih plinskih elektrarn.

Črna gora se je februarja letos udeležila tudi ameriškega čezatlantskega vrha o varnosti plina v Washingtonu, kjer je podpisala skupno deklaracijo, s katero so nekatere srednje in južnoevropske države napovedale sodelovanje z ZDA na področju energije.

Čeprav sta ameriški podjetji Enerflex in Wethington Energy Innovation leta 2023 podpisali memorandum s črnogorsko vlado za pripravo projektov, še vedno ni nobenih sporazumov o dobavi utekočinjenega zemeljskega plina, nobenih količin in nobenih konkretnih pogodb.

Črna gora je medtem podprla projekt plinovoda Ion-Adriatic (IAP), ki bi v Albaniji povezal čezadriatski plinovod (TAP) s Hrvaško, vendar ostaja v fazi prvotnega načrta.

Sicer se v Tivarju, Podgorici in Plelevlu obravnava več plinskih elektrarn, ki segajo od 50 do 400 megavatov, vključno s hibridnimi modeli in pretvorbo obstoječih termoelektrarn.

Glede na raziskave o elektroekonomiji Črne gore, ki sta jih izvedla japonsko podjetje JERA in švicarsko svetovalno podjetje SS&A Power Consultancy, so vse obravnavane možnosti tehnično izvedljive in ekonomsko primerne.

Glede na zmogljivost termoelektrarne in vira oskrbe s plinom naj bi naložbe znašale od 233m do 362m EUR.

Kosovo trenutno brez načrtov

Kosovo nima plinske infrastrukture in v celoti temelji na termoelektrarnah na premog.

Projekt za plinski posrednik s Severno Makedonijo je vključen v naložbeni načrt EU za Zahodni Balkan, vendar je bil ustavljen zaradi visokih stroškov in strateškega osredotočanja na obnovljive vire energije, kot je dejala vlada.

Cevovod bi Kosovu zagotovil dostop do plina iz grških terminalov za utekočinjen zemeljski plin v Egejskem morju, zamisel pa je bila tudi gradnja plinovoda proti Albaniji.

Če se razmere na trgu spremenijo in postane poslovno okolje privlačnejše, bo oddelek za energijo [ZDA] pripravljen pomagati pri povezovanju ameriških podjetij s partnerji na Kosovu”, je ameriški posebni odposlanec Joshua Volz povedal Radiu Free Europe.

Kosovo je zavrnilo vlaganje približno 200 milijonov evrov v plinsko infrastrukturo prek programa Millennium Challenge Corporation (MCC) in preusmerilo sredstva v sisteme za shranjevanje energije v baterijah.

Severna Makedonija, ključna povezava južnega koridorja

Skopje trenutno gradi novo plinsko infrastrukturo s podporo Washingtona in Bruslja, da bi se oddaljilo od večletne odvisnosti od ruskega plina in postalo novo regionalno energetsko središče.

Severna Makedonija je članica Nata in kandidatka za EU, zato je raznolikost oskrbe z energijo postala tudi geopolitična vprašanja.

T-comering termoelektrarna E-TO Skopje, ki oskrbuje prestolnico s toploto in proizvaja električno energijo, je odvisna od ruskega plina in je pod nadzorom ruske skupine Sintez.

Skopje je podpisalo memorandum ameriških dobaviteljev za nakup UZP, vendar podrobnosti niso bile objavljene.

Plinovod Gevgeli-Negotina je v gradnji in bo to državo povezal s terminali za utekočinjen zemeljski plin v Grčiji z začetno zmogljivostjo 1,5 milijarde kubičnih metrov letno.

Institucije EU financirajo projekt s kombinacijo posojil in nepovratnih sredstev, hkrati pa se načrtuje tudi povezava s Srbijo z deli, ki naj bi se začela leta 2027.

Severna Makedonija načrtuje gradnjo 67 novih energetskih objektov s skupno nameščeno zmogljivostjo 4.416 megavatov, vključno s koprodukcijsko tovarno v bližini Negotina”, Ministrstvo za energijo Severne Makedonije, rudarstvo in rudniške vire povedal Radio Free Europe.

Albanija ’ LNG center v Jadranu

Aprila letos je Albanija podpisala strateški sporazum, vreden 6 milijard dolarjev, z ameriškim podjetjem Venture Global in grškim podjetjem Actor LNG ZDA, ki bo od ZDA kupil UZP za dolgoročno oskrbo, od leta 2030.

Načrt vključuje razvoj energetskega centra v Vlori, s terminalom za UZP in elektrarno na plin, ki ima približno 380 megavatov, s povezavami na čezjadranski plinovod (TAP), ki od leta 2020 prevaža plin iz Azerbajdžana v Italijo.

Projekt podpira ameriška uprava, ki Albanijo obravnava kot potencialno vstopno točko za distribucijo ameriškega plina na Kosovo, Severno Makedonijo in druge dele Zahodnega Balkana.

Albanija nima funkcionalnega notranjega plinskega omrežja, obstoječa infrastruktura iz socialističnega obdobja pa je v veliki meri neuporabna.

Za Albanijo, ki skoraj vso električno energijo proizvedejo hidroelektrarne, bi gradnja plinske elektrarne služila kot varnostni rezervat v obdobjih suše in povečane porabe.

“Rešitev za uplinjanje Albanije je izgradnja plinovoda Ion-Adriatic (IAP) in povezava s terminalom za UZP na Hrvaškem, povezava s plinovodom čez Jadransko morje (TAP), prek katerega prihaja plin iz kaspijske regije, ter gradnja terminala za UZP in skladišča plina v Dumrei”, pravi Stavrkov z Evropske univerze v Tirani, ki že 20 let dela na Inštitutu za raziskave nafte in plina na inštitutu.

Terminal za utekočinjeni zemeljski plin v pristanišču Vlora bi lahko bil plinski center za oskrbo Albanije, Črne gore, severne Makedonije in Kosova, preko IAP in TAP plina pa lahko tudi v Bosno in Hercegovino in Italijo.

Samo infrastruktura ne zagotavlja energetske varnosti”, Free Europe Sophie Corbeau iz Globalnega centra za energetsko politiko v Parizu, kar se nanaša na načrte za izgradnjo novih terminalov za UZP, plinovodov in plinskih elektrarn.

Države, ki želijo zmanjšati svojo odvisnost od ruskega plina, morajo najprej zagotoviti zanesljive dolgoročne pogodbe z nekaterimi dobavitelji, zaključi Corbeau.