Ustavna zavrnitev povpraševanja vlagateljev po primeru usodnega dvigala v Prištini

V skladu z Ustavno odločbo dokumenti o zadevi navajajo, da je 3. januarja 2013 S.Q., ki je delal kot distributer mleka, izgubil življenje v nesreči v dvigalu v stanovanjski stavbi v Prištini. Ko je odprl vrata dvigala, koče ni bilo na nepremičninskih tleh in je padel v klet predmeta.

Žrtvina žena in pet otrok je obtožilo vlagatelje predmeta (Artan in Arim Gjakova), ter zahtevalo odškodnino za materialno in nematično škodo.

V skladu z ustavnim sklepom je predmetna papirologija rezultat dejstva, da je družina žrtve trdila, da dvigalo ni bilo vzdrževano, kot zahteva zakon, ni bilo potrdila o uporabi od ustreznih institucij, prav tako so vlagatelji zahtevali odstranitev avtomatskih notranjih vrat dvigala, kljub opozorilom, da lahko ogrozi življenje ljudi.

Pravijo, da je 28. oktobra 2020 ustavno sodišče delno odobrilo obtožnico družine SQ in prisililo vlagatelje, da so plačali odškodnino za družino žrtve. Žrtvina žena je za nemamaterialno škodo namenila 6 tisoč evrov, vsak od petih otrok pa 5000 evrov. Sodišče je tudi priznalo 485 evrov za stroške pokopa -- 1000 in 240 evrov za stroške komfortne slovesnosti in 150 evrov za prevoz trupla iz Inštituta za pravno medicino domov. Družina je bila v celoti priznana na 32 tisoč in 875 evrov odškodnine.

Sodišče je ocenilo, da so vlagatelji odgovorni, ker je bilo dvigalo vzpostavljeno brez tehnične dokumentacije in brez upoštevanja zakonskih varnostnih predpisov, poroča “Justice Trust”.

Vlagatelji so se pritožili, češ da po izteku pogodbe o vzdrževanju niso več odgovorni za dvigalo in da je bila odgovornost prenesena na prebivalce objekta. Poudarili so tudi, da so v dvigalu opozorilni znaki in da se je nesreča zgodila zaradi tehnične okvare.

V skladu z ustavno odločbo je 7. junija 2024 pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in na oblasti prepustilo sodbo ustavnega sodišča. Po njenem mnenju so vlagatelji odgovorni za spremembe v dvigalu in za njegovo nezmožnost vzdrževanja.

Kasneje so vlagatelji predstavili revizijo vrhovnemu sodišču, pri čemer so trdili, da so bila odstranjena samo notranja vrata dvigala in da po izteku pogodbe niso več imeli odgovornosti za vzdrževanje.

14. aprila 2025 je vrhovno sodišče zavrnilo revizijo in potrdilo prejšnje odločitve. Sodišče je trdilo, da vlagatelji nimajo tehnične dokumentacije za razmere v dvigalu in da je odpiranje vrat tudi takrat, ko kabine ni bilo na tleh, pokazalo, da ima sistem dvigala resne funkcionalne težave.

Artan in Arim Gjakova sta trdila, da so z odločitvami pravičnih sodišč ustavne pravice, vključno s pravico do poštene sodbe, pravice in učinkovitega varstva, zagotovljene z ustavo Kosova in členom 6 Evropske konvencije o človekovih pravicah.

Trdili so, da sodišča niso utemeljila odločitev in niso obravnavala svojih glavnih argumentov, zlasti s pogodbami iz let 2008 in 2010, s katerimi so po njihovem mnenju odgovornost za vzdrževanje dvigala prenesla na prebivalce, izjave prič, ki so trdile, da ni pogodbe o vzdrževanju, in da odstranitev notranjih vrat ni tveganje, tehnično strokovno znanje, ki je povezalo nesrečo z napako in ne z njihovimi dejanji, trditev, da od leta 2010 niso več pravne ali lastninske odgovornosti za dvigalo, ter razlika med <x> in <1>>x> in internimi vrati, ki so bili odstranjeni <2>, glede na lastna sodišča, <x>

Predatorji so tudi trdili, da so bila sodišča obravnavana enako, saj zakon o lastništvu stanovanj določa, da je ohranjanje skupnih delov stavbe, vključno z dvigalom, odgovornost združenja prebivalcev in upravitelja stavb, ne pa posameznih vlagateljev.

Po njihovem mnenju so sodišča zakon izvajala samovoljno, pri čemer so jih obtožila odgovornosti za nesrečo, hkrati pa niso ponudila učinkovitega varstva njihovih pravic in niso ustrezno upoštevala dokazov in trditev, predloženih med postopkom sojenja.

Ustavno sodišče je ocenilo, da so imeli ponarejevalci med sodnim postopkom dostop do dokazov, vendar njihove trditve niso imele uspeha. Ugotovila je, da ni bilo kršitve pravice do sojenja in da trditve o diskriminaciji in neenakopravnem obravnavanju niso bile podprte z zadostnimi dokazi.

Kosovsko ustavno sodišče je 23. aprila 2026 končno razglasilo zahtevo za nesprejemljivo in uveljavilo sodne odločbe. /Pravosodje