Kdo so bili tujci, ki so oblegali Sarajevo?

(Radio Free Europe) Na mestu, kjer je bil oktobra 1992 deset let zadet ostrostrelec, ostaja Elvedin Suliq danes miren, misleč na neznan obraz osebe, ki ga je ustrelila, in več sto drugih otrok med obleganjem Sarajeva.

Ostre skale so bile v tistem času eno od baz ostrostrelcev Republiške Srpske armade.

Od tam so imeli ostrostrelci jasne poglede na Elvedinovo staro sosedsko ulico v Sedreniku.

Tako sem se igral z otroki. Slišal sem strel. Vsi otroci so pobegnili, raztreseni, jaz pa sem bil ustreljen, spominja se Elvedinove poškodbe leta 1992.

Pravi, da se ostrostrelec po prvem streljanju ni ustavil: “Poskušal me je ubiti, namerno ubiti”.

Hasan Jusovic, Elvedin sosed in taksist, prav tako meni, da je ostrostrelec vztrajal pri svojem načrtu, da ubije otroka.

Slišal sem samo stokanje. Rekli so, da je otrok poškodovan.

Hasan je imel avto in je želel peljati Elveda v bolnišnico.

Streljanje se je spet začelo, vrnil sem se, otrok je bil na zadnjem sedežu, ležal je, krvavel ... Kri je bila na sedežu. Avto sem vžgal s polno hitrostjo v bolnišnico. Otrok je kričal, a se je zavedel. Naslednje steklo je eksplodiralo in me zadelo.

V skoraj štirih letih obleganja s strani vojske Republike Srbske so vsako desetino od več kot 1600 ubitih otrok v mestu po podatkih združenj žrtev in odločitvah mednarodnih sodišč zadeli ostrostrelci. Več kot 14.000 otrok je bilo poškodovanih.

Elvedin ni vedel, kdo ga je ranil.

Noben ostrostrelec Srpske vojske ni bil preganjan, vendar je bila v skladu z odločbami Mednarodnega kazenskega sodišča za nekdanjo Jugoslavijo ostrostrelska kampanja namenjena ustrahovanju civilistov v Sarajevu, kjer je bilo ubitih več kot 11.000 ljudi.

Več kot trideset let kasneje mediji v Bosni in Hercegovini ter po vsem svetu ponovno pišejo umore sarajevskih državljanov s strani ostrostrelcev.

Tokrat je nasilje dobilo novo dimenzijo, potem ko je kazenski pregon v Milanu začel preiskavo za tako imenovane ostrostrelce” in “ostrostrelce”.

Preiskava se začne pred objavo knjige.

V začetku novembra so italijanski mediji poročali, da je milansko tožilstvo sprožilo preiskavo vikenda <x0-obveščevalca”, ki je po razglasu pisatelja in novinarja Ezia Gavazzenija plačal ogromne vsote, da je šel na položaje vojske Republike Srbske okoli Sarajeva in pobil ostrostrelske civiliste, predvsem “za njihovo veselje <3>.

Gavazzen je po več poskusih Radia Svobodna Evropa, da bi ga intervjuvala, oznanil, da noče govoriti.

Medtem je imel tiskovno konferenco v Milanu, kjer je napovedal, da bo februarja objavil knjigo o “Sacres z ostrostrelcem”.

Navedel je, da je prvič prebral o odhodu tujcev v vojno leta 1995, v članku v časopisu “Crier della Sera” in začel pisati o tej temi.

Vendar se je ustavil, ko je ugotovil, da so informacije zelo nizke.

Razmere so se spremenile šele leta 2022 z dokumentarnim filmom “Sarajevo Safari” slovenskega režiserja Mirana Jupaniča.

Tako v filmu kot v letošnji obtožnici je osrednja osebnost Edib Subašiq upokojeni častnik vojske Bosne in Hercegovine.

Pojasnil je, da so obveščevalne službe vojske Bosne in Hercegovine prejele informacije o prihodih iz Italije po aretaciji srbskega prostovoljca iz mesta Paracin v sarajevski soseščini Hrasno Brdo leta 1993.

Potem smo ugotovili, da obstaja ósafari, kar pomeni, da so ljudje plačani za streljanje ljudi, za razliko od navadnih plačancev. Najavili smo italijanske obveščevalne službe, ki so bile takrat del UNPROFOR v Sarajevu. Dali smo jim podatke in zahtevali preiskave. Zelo kmalu, približno v začetku leta 1994, smo dobili odgovore, da je bila država v Italiji najdena iz katere je bilo vse organizirano in da so italijanske oblasti ustavile to dejavnost”, je Subashiq po začetku preiskav novembra in decembra večkrat ponovil za medije.

Kar nihče ne pove, zakaj je Italija takoj po teh ugotovitvah začela preiskave in ni kaznovala organizatorjev in udeležencev.

Italijanske obveščevalne agencije, tožilci v Milanu, pa tudi italijansko veleposlaništvo v Sarajevu in preko Bosne in Hercegovine generalni konzul-v-zakon v Milanu, vendar nihče ni podal pripomb.

Po Gavazzenu so se udeleženci srečali v Trstu, pred potovanjem v Beograd in kasneje v Sarajevo, proti ostrostrelskim položajem, od koder so lahko streljali na državljane.

Z letališča v Trstu je Radio Free Europe povedal, da nimajo podatkov o letenju v 90-ih.

Tudi če so bile, so se ohranile le dve leti.

Vse, kar je povezano z letenjem pred več kot tridesetimi leti, ni več ne obstaja ne v spominu. Celo prometna statistika iz tistih let, ki so trenutno ohranjena, je splošna”, je dejalo letališče Trst kot odgovor na vprašanje podatkov ali dokazov o potovanju “niperjev”.

Gavazzen ne pravi, če je znana identiteta katerega od tistih, ki jih preiskuje tožilstvo pod sumom umora “z namenom domnevanja” in nizko “ ”.

“Safari”

Beseda “safari”, ki se uporablja za opis tujcev, ki so streljali na mesto, obkroženo z “gardation”, je bila prvič omenjena leta 2003 na Haaškem sodišču med pričanjem o zaščiti priče C-0117 na sojenju proti Slobodanu Miloševiću, takratnemu predsedniku Srbije, obtoženem vojnih zločinov.

Priča je prepoznala Nicholasa Ribiqija, znanega kot “Kanada” po prihodu iz Kanade, in rekla, da je prišel po safari, da bi lovil ljudi”.

Kdaj in kako je Ribiq prišel v Sarajevo, ni znano, vendar je znano, da je prvotno iz Bosne in Hercegovine.

Kasneje se je pridružil Posebni enoti Srbske vojske “Beli Vukovi” (Beli volk), ki je nastala leta 1993.

“verjetno je pritegnil njen izvor in se zato pridružil srbski vojski... Prvotno je bil iz Bosne in Hercegovine”, pravi Janko Šešlija, nekdanji član te enote, ki zanika obstoj turistov, ki streljajo na prebivalce Sarajeva za denar.

Vendar so bili tuji prostovoljci. Sheliya pravi, da so se prišli borit iz ideoloških razlogov.

To so bili prostovoljci iz Rusije, Ukrajine in vzhodnih držav. Pravzaprav je bil tudi Francoz, če želite konkreten primer, pravi Francoz, ne srbski rojen”, pravi.

Dejstvo, da je Ribiq bival več kot vikend v Sarajevu, potrjujejo podobe prijetja pripadnikov mirovnih sil ZN kot talcev v Paleu, pa tudi sodni proces, ki je kasneje potekal v Kanadi.

Zaradi povezave mirovnikov z električnimi stebri, da bi preprečili načrtovane napade Nata na srbske položaje, je bil Ribiq obsojen na tri leta zapora v Kanadi.

Toda ni bil samo Ribiq s kanadskim potnim listom tisti, ki je bil na srbskih položajih nad Sarajevom.

Emir Rami, direktor kanadskega inštituta za raziskave genocida, Radio Free Europe pove, da obstajajo informacije, da so bili vpleteni nekateri ljudje.

Imamo podatke o vikendu, kar pomeni petek, sobota, nedelja... Imamo tudi informacije, da so kanadski državljani, ki trenutno ne živijo v Kanadi, ki so drugje, sodelovali pri tem”, pravi Ramju.

Dodaja, da obstajajo informacije, da bo celo kanadsko sodstvo sprožilo preiskovalne priprave na ta potovanja.

Krajevni in tuji Srbi v Gerbavici

Edini, ki je omenjen v kontekstu “safarita”, Nicholas Ribiq, je znan po Slavku Alleksiku, a “vojvoda centivine” in osrednji osebi med vojno v sarajevski okupirani soseski Gerbavica, na kateri je bila ena od ostrostrelskih baz na hebrejskem pokopališču.

Aleksik je vodil paravojaško enoto imenovano “Nova sarajevska Cetnik enota”, ki je bila kasneje vključena v vojsko Republike Srbske.

Nasprotnik je bil celo po vojni obsojen, ker je spodbujal narodno, rasno in versko sovraštvo, razdore in nestrpnost.

Allexic pripoveduje Radiu Svobodna Evropa, da je njegova enota vključevala tujce, vendar ne tistih, ki so danes omenjeni.

Kralj Rusov, okoli 50... Bili so prostovoljci, ne morilci. Kar se tiče teh bogatašev, ki so prišli, nismo videli nikogar in nihče ni stopil v stik z našim poveljstvom ali mano osebno, pravi.

V nasprotju z Aleksiqi, John Jordan, ameriški gasilec, ki je obiskal položaje srbskih sil nad Sarajevom, je leta 2007 govoril v Haagu.

Dejal je, da je videl tuje safari “in slišal, da so otroci in lepe ženske najbolj iskane trofeje.

Čeprav ni videl nobenega od njih streljanja, je opazoval, kako se z njimi ravna in premika po znanih ostrostrelskih položajih.

Popolnoma jasno je bilo, da je oseba, ki so jo vodili ljudje, ki so poznali teren, popolnoma neznana deželi, in način, kako je oblečen in orožje, ki ga je nosil, mi je dal misliti, da gre za lov na éturista. To je izraz, ki sem ga prvič slišal v Bejrutu, kjer smo videli isto stvar okoli zelene črte”, je takrat dejal Jordan.

Nekdanja haaška tribunalna predstavnica Florence Hartmann pripoveduje Radiu Svobodna Evropa, da so vedeli za ta pojav, vendar ne kako je bil organiziran.

Pravi, da je izredno pomembno začeti sodno preiskavo in razkriti, kdo so bili organizatorji.

Vucinac na bojišču okoli Sarajeva?

Novembra je hrvaški novinar Domago Margetic tožilcu v Milanu, ki vodi preiskave ob koncu tedna “niperji” informacije, da je predsednik Srbije, Aleksander Vuciq, sodeloval ali pomagal v “niperji “.

Martik je objavil fotografije, v katerih je bil Vuciq prisoten na enem od srbskih položajev v Sarajevu, od koder so po mnenju prič tuji državljani in srbske sile streljali in pobijali civiliste.

Vučić je obtožbe zavrnil in opozoril na tožbe proti medijem, ki so objavili te informacije.

Vuciq je rekel, da še ni slišal za Safari.

To ni pomembno. Nisem imel pištole. Tudi ko sem prišel tja in vprašal, če lahko ostanem z njimi, so mi rekli, da mali fant, vrni se, potrebujemo novinarja, ki zna angleško”, je rekel Vuciq.

Bom koga ustrelil?

Tuji novinarji in novinarji so v skoraj vseh vojnih časih v Bosni in Hercegovini, od leta 1992 do konca leta 1995, lahko od časa do časa ostali na srbskih položajih sil okoli Sarajeva.

Radivoj Svobodna Evropa je stopil v stik z nekaterimi izmed njih, a nihče ni pričal, da je videl kakega tujca, ki ga je plačal, da je šel v Sarajevo in streljal.

Peter Kulman je prvič odšel v Bosno in Hercegovino leta 1992 kot fotograf agencije Reuters.

Spominja se, da je bil pozimi tistega leta, nekje okoli božiča, tarča ostrostrelca, medtem ko so z Reutersovim novinarjem Kurtom Schorkom poskušali zapustiti bazo ZN v Sarajevu.

Hodila sva po parkirišču, ko je ostrostrelska krogla šla med naju s Kurtom. Usojeno je bilo enemu od nas, toda imeli smo usodo, spominja se Radia Free Europe.

Kasneje je skupaj z novinarjem New York Timesa Johnom Burnsom Kullmannom prvič obiskal enega od ostrostrelskih položajev srbskih sil na hebrejskem pokopališču.

Tam je naenkrat prisluhnil domači nemščini. Bili so ljudje balkanskega porekla, živeli in delali so v mestih v Nemčiji.

Še posebej se spominja tistih, ki so prišli iz Stuttgarta, rodnega mesta é, ki so se po končanem delu v petek odpravili proti obleganju Sarajeva.

“Vinin v skupinah, neposredno po delu. Avtobus jih je ponoči pripeljal v Sarajevo. Ostala sta dva dni na fronti, potem pa sta se zvečer vrnila v službo v ponedeljek zjutraj. Znani so bili kot vikend centiatorji”, pravi Kulman za Radio Free Europe.

Misli, da so nosili orožje in bili pripravljeni streljati.

Nekdo me je vprašal, ali hočem ustreliti in ali lahko preverim opremo. Seveda, rekel sem ne, ne stori tega... Ne bi jih smel razjeziti, a vedno sem si moral izmisliti razlog, zakaj tega ne bi smeli storiti.

Kulman pove Radiu Svobodna Evropa, da sta z Burnsom streljala, ko sta pristala s hebrejskega pokopališča in vstopila v Sarajevo.

Ko so se kasneje vrnili, so vprašali, zakaj je njihovo vozilo jasno označeno s “York Times” je bil ustreljen takoj po odhodu ostrostrelcev.

Odgovorili so: “Ustreljeni smo bili, ker se nam je zdelo zabavno”

Italijanski fotograf Mario Boccia, ki je obiskal skoraj vsa vojna območja v nekdanji Jugoslaviji, vključno z Bosno in Hercegovino, kaže, da se ni soočil z vojnimi turisti iz Italije, saj bi takoj poročal. V Bosni pa je srečal druge tujce.

Spoznal in fotografiral sem Grka in osebo, ki je rekla, da prihaja iz Združenih držav Amerike. Oba sta bila ideološko motivirana in brez težav sta se predstavljala kot tuja bojevnika. Američan je dejal, da je vnuk etničarjev, ki so po drugi svetovni vojni pobegnili iz Jugoslavije. Grk se je imenoval"Nazi"in rekel, da se je boril proti muslimanom in Judom”, pravi Boccia.

Kakšni ljudje so to?

Kakšen človek je on, ki je ustrelil mojo triletno hčerko? ” je 7. maja 1992 vprašal Rifat Bajroviq, Senidin oče, ki ga je ranil ostrostrelec v sarajevski soseščini Hrasno-Brddo, kjer so leto kasneje aretirali srbskega prostovoljca iz Paracina.

Po njegovi izjavi so tujci prišli v Sarajevo ubijat.

Tako kot Rifti se tudi Elvedeni še danes sooča z vprašanji in posledicami tega pošastnega dejanja.

Rad bi razumel ta občutek, ki ga je imel v tem trenutku. Raje ga vidim tukaj. Hotel sem ga vprašati, kaj misli, ko je streljal name. Ne vem, če mu je žal ali srečen, da sem živ, da sem rešil”.

Tožilstvo v Milanu naj bi javno objavilo rezultate preiskave marca 2026. Če boste vložili obtožnico in dokazali krivdo, bo to prvič v Evropi, da se bo sodilo za ubijanje ostrostrelcev v Sarajevu.

Medtem pravica v Bosni in Hercegovini preverja trditve, vendar do zdaj še nobenemu ostrostrelcu niso sodili za poboje civilistov, zlasti otrok v Sarajevu.

Obleganje Sarajeva je trajalo 1.425 dni. Napadi na civiliste s položajev vojske Republike Srbske so se zgodili povsod ob katerem koli času podnevi ali ponoči, po sodbah sodišča v Haagu.

Stanislav Gallič, nekdanji poveljnik Sarajevo-romanskega korpusa, je bil obsojen na dosmrtno ječo, medtem ko je njegov kolega Dragomir Milošević za 44 mesecev dobil 29 let zapora za svoje vloge pri obleganju mesta.

Zaporne kazni Radovana Karadžića in Ratka Mladiča so povezane tudi s terorizacijo sarajevskih civilistov med vojno.

V domači pravdi je bilo do sedaj več oseb sojeno za zločine, storjene na obleganih območjih mesta.