Sojenje obtožencem vojnih zločinov Dragutin Nasković, dosje o tem, kako je bilo ubitih 29 albanskih civilistov

Obtoženec Dragutin Nasković je obtožen, da v marcu-aprilskem obdobju 1999 v kakovosti namestnika poveljnika v Zegerju občine Gjilan ni bil sprejet noben ukrep za preprečitev plenjenja, deportacije in ubojev 29 albanskih civilistov.

Obtoženi Dragutin Naskovič je dejal, da ne sprejema krivde za zločinsko dejanje, ki se mu nalaga. To izjavo je dal tožilec Ajše Ferati.

“ Callo. com, oddaja Periskop.

Obtoženec je nadalje dejal, da ko se je zgodil ta zločin, ni bil na kraju zločina, niti poveljnik v vasi Zeger.

Ko se je zgodil ta zločin, nisem bil na kraju zločina poveljnik v vasi Zeger. Preselili so me v Novoberdo.

Nazadnje je sodnik Lutfi Šala naznanil obtoženca in njegovega zagovornika, da lahko v tridesetdnevnem mandatu predstavijo nasprotovanje dokazom in zahtevajo opustitev obtožnice.

Obtožnica posebnega tožilca naj bi bil obtoženec Dragutin Nasković od 1509.2025 dne 1510.2025 v priporu, medtem ko je bil na dan 13.10.2025 priporni ukrep nadomeščen z ukrepom varščine, ki še poteka.

IZVAJALCI

Glede na obtožnico posebnega tožilca, ki sega v čas 24.11.2025 in je bila pridržana proti Dragutinu Naskoviću, se pravi, da v obdobju vojne leta 1998 na Kosovu, v vasi Laztica, občina Gnjilan, obtoženec Dragutin Naskovic, v kakovosti poveljnika policijske podpostaje v Jaegerju, ni izvajal učinkovitega nadzora nad policijskimi silami, ki so bile pod njegovim poveljstvom, da bi preprečile ali kaznovale storilce ali prijavile ustrezna dejanja oblastem, v zvezi z uničenjem civilnega prebivalstva, in na ta način je to posledica odgovornosti srbskih sil.

Obtožnica naj bi datirala 30.03.1999, srbske sile -- del njih pod poveljstvom obtoženca Naskovića -- so vstopile v vas Zeger in obkolile celotno vas. Zaradi strahu, ustvarjenega med vasjo, je družina Shaqirija Ukshinija prav tako začela zapuščati svoj dom in se zatekati v drug varnejši dom, med čakanjem na starše, žrtve W. W., in M. W., medtem pa je Milazim Ukshini, ki je sin žrtev, odšel v hišo, da bi videl, če so starši (žrtve) tam in ko vstopi v hišo vidi svojega očeta W. W., ubitega sredi hišnih tal, mati pa ga ne najde doma, pod stresom in travmatiziranim, takoj odide na policijsko postajo v Jäger, da oznani primer in nato seže v stik z obtožencem, ki je bil poveljnik te postaje, isto pa mu pove o umoru svojega očeta in ga prosi za pomoč, da bi našel svojo mater, zdaj žrtev M. W.

Obtožnica naj bi nagovorila obtoženega Naskovića, namesto da bi Milazimu Ukshiniju pomagala najti žrtev, ga je obtoženec nagovoril z besedami: “Hajt, da je tudi ona mrtva”, v teh okoliščinah Milazim Ukshini vidi, da nima pomoči, takoj zapusti postajo in gre v vas iskat svojo mater, ki ga je po obtožnici našla ubitega v grlu in takoj obvesti družino o vseh žrtvah vasi.

Nadalje v obtožnici se pravi, da so bile istega dne, ki se imenuje prva točka, žrtve Q. H., Q. H. in M. I., skupaj z družino, prisiljene zapustiti svoj dom in se zateči v svoj bratranec doma in po nekaj dneh bivanja tam na jutro 30.03.1999 žrtve, Q. H. in M. I., gredo v svojo hišo po hrano in ker so zamujale, žrtev Q. H., gre pogledat, zakaj zamujajo, in Q tudi. H., pozno.

Obtožnica opisuje, da je v tistem trenutku priča Drita Selimi dvomila o tem, kaj se je zgodilo z njuno usodo in skupaj z bratrancem odšla v hišo, in ko je vstopila na dvorišče hiše žrtev, je videla Q žrtev ubito. Q., v hiši pa so našli žrtve Q. H. in M. I., je takoj obvestil družino in odšel na policijsko postajo Jäger, da bi prosil za pomoč in varnost za pokop žrtev, kjer so se srečali z obtožencem Naskovićem, ki je nekoč dobil informacije, skupaj s svojimi družinskimi člani je odšel na prizorišče in nato ponudil varnost za pokop žrtev na vaškem pokopališču.

Vedno po tožilstvu dokument pravi, da so od 27/03.1999 do 13.04.1999 celotno vas Laštica napadli s strelnim orožjem srbske sile, ki so bile nastanjene v vasi Pašjan. Zaradi napada je bilo civilno prebivalstvo zaradi strahu pred smrtjo prisiljeno zapustiti svoje domove v noči na Bajram in pobegniti na goro, v improviziranih najlonskih šotorih, v zelo resnih življenjskih razmerah.

Obtožnica pravi, da so v času, ko je bilo civilno prebivalstvo v gori, v različnih okoliščinah in v različnih časih srbske sile ubile 13 civilistov, ki so po obtožnici: F. J., J. H., R. J., E. M., L. M., H. R., R. R., I. R., A. S., A. C. in L. S., ki so se utopili ob materi s pušknim stožcem, medtem ko jo je držala v roki in se vračala v vas.

Nadalje se v obtožnici pravi, da so na dan 30.04.1999 srbske sile najprej vstopile v dom družine Hyseni, ki so pod grožnjo orožja ukazale, da gredo v sabansko družino domov, tja, srbske sile so v hišnem prostoru postavile pripadnike dveh sabanskih družin in Hyseni, nato jih mučile, prosile za denar in dragocene predmete, in ko so jim povedale, da nimajo ničesar, so jih srbske sile ustrelile z enim strelom orožja. Po poročilih je bilo ubitih enajst članov družin Hiseni in Šaban ter dve osebi, ki sta bili v zavetju.

Obtožba je: H. H., A.H., A.H., D.H., F.H., M. H., R.S., S.H., G. S., F. St., (dveletno telo), S. I., J. B. in B. H., 16.

Nadalje je v obtožnici rečeno, da je iz tega macabre umora, Deli Hyseni, ki je kasneje zaklical: “Ali je kdo rešil”, in v tistih trenutkih Vlora Shaban, Drita Hyseni, Ymer Hyseni, Blerina Hyseni in Leonora Hyseni, ki so se pravkar pridružili, Deli Hyseni dal Vlori in Ymerju pismo, napisano v srbščini, da opozori poveljnika policijske postaje v Zegerju na nedavni zločin.

Po obtožnici sta bila oba takoj izstreljena in poročana policistu policijske postaje Zegerju, medtem ko so Deliu in ostali čakali v hiši, so opazili, da je bilo okno sobe razbito od zunaj, kjer so našli mrtve in je bilo gorivo vlito noter, ki je bilo takoj prižgano in trupla so bila vpletena v veliki požar, medtem ko so Deliu in ostali prispeli, da zapustijo hišo, medtem ko so nekateri častniki na prizorišču postaje Geregre, ki so ukazali, da do jutri zjutraj ne bodo ničesar storili.

V spisu tožilstva nadalje piše, da se je naslednji dan na prizorišču razen drugih pojavil obtoženec Nasković v kakovosti poveljnika, ki je v sodelovanju s poveljnikom policijske postaje v Gjilanu ukazal rušenje prizorišča s strani regionalnega čistilnega podjetja.

Po obtožnici je bilo vse to storjeno z namenom, da bi odpravili sledove makarskega zločina, ki so ga dan prej storile srbske sile.

Po obtožnici je obtoženec Nasković, čeprav je bil dolžan ukrepati, kot poveljnik te podpostaje, zapustil prizorišče, ne da bi sprejel potrebne in razumne ukrepe, ki so bili v njegovi pristojnosti in odgovornosti, da prepreči ali prijavi voditelje tega pokola.

Nadalje v obtožnici pravijo, da je od 6.04.1999 do dne 13.04.1999 vsak dan po patrulji, ki jo je opravil obtoženi Dragutin Nasković kot poveljnik te postaje, ki se je običajno odvijala od 9. do 10. ure, takoj srbska policija in državljani, izropala in uničila premoženje albanskih civilistov, kjer je bilo izropanih 90 % hiš, nato pa požganih, kar je povzročilo veliko materialno škodo albanskim civilistom.

V kartoteki piše, da je v luči teh okoliščin, ko je obtoženec kot poveljnik patruljiral po drugi, tretji, četrti in po drugi strani, videl te hiše raztrgane in požgane in nikoli ni preprečil teh škodljivih dejanj, ki so jih povzročile te sile na račun civilnega prebivalstva, vendar je po vsaki patrulji, namesto da bi šel na postajo, odšel v vas Pasyan in jim namignil, kot da jih je opozoril, da je “glavne patrulje uničilo, kar ste našli in požgali.

Obtožba naj bi bila, da so zjutraj 13.04.1999 skoraj vse civilne prebivalce vasi Loustica, ki so bili skriti v najlonskih šotorih v gorah, obkolile srbske sile, ki so bile prisiljene oditi v vas, kjer so potem, ko so jih oropale srbske sile, vzele ves svoj denar in dragocenosti, prisiljene iz vasi traktorjev, kultov in drugih transporterjev.

V teh dejanjih je Dragin Nasković s strani posebnega tožilca obtožen kaznivega dela “plačne vojne proti civilnemu prebivalstvu”.

Sodbe o vojnih zločinih

Za pokole in druge vojne zločine ter zločine proti človeštvu, ki so jih na Kosovu storile srbske in jugoslovanske sile med vojno leta 1998/1999, so sodili, nekateri pa so bili celo obsojeni, nekdanji politični in vojaški voditelji preostale Jugoslavije in Srbije.

Nekdanji jugoslovanski predsednik Slobodan Milošević je bil obtožen vojnih zločinov in zločinov proti človeštvu, ki so jih na Kosovu zagrešile srbske in jugoslovanske sile. Milošević je bil obtožen vojnih zločinov in zločinov proti človeštvu, storjenih tudi v vojnah v Bosni in Hercegovini, pa tudi na Hrvaškem.

Sojenje na Mednarodnem kazenskem sodišču za nekdanjo Jugoslavijo (ICTY) s sedežem v Haagu po smrti Miloševića leta 1103.2006 v zaporu ni bilo deležno epiloga.

Milan Milutinović, nekdanji vodja Srbije, je bil med kosovskim spopadom oproščen obtožb za vojne zločine.

Nikola Šainović, namestnik predsednika vlade Zvezne republike Jugoslavije, je bil obsojen na 18 let zapora zaradi zločinov proti človeštvu in kršitev zakonov ali običajev vojne.

Dragolub Ojdanic, nekdanji načelnik generalštaba jugoslovanske vojske, je bil obsojen na 15 let zapora zaradi zločinov proti človeštvu.

Nebojša Pavković, nekdanja komandantka Tretje armade Jugoslovanske vojske, je bila obsojena na 22 let zapora zaradi zločinov proti človeštvu in kršitev zakonov ali vojnih običajev.

Vadićmir Lazarevič, nekdanji poveljnik Prištinskega korpusa Jugoslovanske vojske, je bil obsojen na 14 let zapora zaradi zločinov proti človeštvu.

Sreten Lulic, nekdanji načelnik štaba srbskega Ministrstva za notranje zadeve za Kosovo, je bil obsojen na 20 let zapora zaradi zločinov proti človeštvu in kršitev zakonov ali vojnih običajev. /Periskop/