Sodišče je pozvalo k začasni ustavitvi 2026 predloga proračuna, vlada pa je zavrnila varnostni ukrep

Za tožnika/predlog začasnega varnostnega ukrepa je Avonet, predstavnik Shefki Berisha, poudaril, da je na splošno ob predlogu za imenovanje začasnega varnostnega ukrepa, ki zahteva prekinitev predloga proračuna iz leta 2026.

Po mnenju Berishe bi nastala nepopravljiva škoda, saj bi plačila gospodarskim subjektom v prihodnosti ustvarila nepopravljive finančne posledice za državni proračun.

Poleg tega je Beriša med argumentom začasnega predloga dejala, da poteza ne krši sodnih interesov, saj je vlada na položaju - s tem predlogom proračuna - kršila ustavo in zakon za vlado.

Beriša je dejal, da sta oba pogoja izpolnjena na kvantni način za imenovanje začasnih varnostnih ukrepov: velike in nepopravljive škode, pa tudi javnega interesa. Navedel je primer iz prakse Evropskega sodišča za človekove pravice in poudaril, da je določitev ukrepa varnosti sestavni del pravice do poštene sodbe.

Beriša je na koncu sodišču predal dve sporočili, ki sta se razvili s proračunskimi organizacijami, po njegovem mnenju z občino Ferizaj in Prizren, da bi pri pripravi osnutka proračuna 2026 pričali, da so bile nedoslednosti in težave, ki kažejo, da predlog proračuna ne predstavlja interesov vseh proračunskih organizacij.

Po drugi strani pa je predstavnik finančnega ministrstva Art Jasari dejal, da v primeru izvajanja obtožnice s strani tožnika niso upoštevani pravni pogoji, potrebni za predložitev obtožnice upravnemu aktu, pri čemer je trdil, da predlog proračuna ni enostranski in končni akt, ampak samo predlog skupščine za sprejetje proračuna iz leta 2026.

Po Jašarju ni jasno, kje tožnik ugotavlja, da je legitimnost aktivna, saj ne prepriča sodišča ali druge strani, da ima javne interese.

Dodal je, da bi odobritev predloga sodišča za varnostne ukrepe kršila javni interes in da predlagatelj Avonet ni dokazal, da sta bila izpolnjena oba pogoja za imenovanje te začasne poteze.

Na koncu je Jašar dejal, da bi selitev v primeru imenovanja s strani sodišča pomenila vmešavanje sodne oblasti v pristojnosti izvršilnih in zakonodajnih pooblastil, kar je v nasprotju z načelom ločitve pristojnosti.

Sodnik v zadevi Kreshnik Soiu je napovedal obravnavo, ki naj bi bila zaključena, in pojasnil stranke, da bo sklep o obrazložitvi poslan v pisni obliki, Zakon o pravdi.

V skladu z obtožnico, ki jo je 3. novembra 2025 vložila mreža nevladnih organizacij “Avonet”, naj bi bila obtožnica vložena na podlagi zakona o upravnih sporih, s čimer naj bi se do 31. oktobra 2025 razveljavila odločitev vlade o prevzemu funkcije Republike Kosovo.

Obtožnica naj bi nasprotovala 72. členu kosovske ustave, ki določa, da poslanec ne more opravljati izvršilne funkcije in da so nekateri sedanji ministri prisegli kot poslanci.

Obtožnica tudi navaja, da je bil poleg kršenja ustave kršen zakon o vladi, in sicer 31. člen. Po obtožnici sedanja vlada napačno temelji na tem členu z argumentom, da v odstopu ni vlada, kot določa zakon.

Zato je bilo na koncu sodišču predlagano, da odobri obtožnico in razveljavi sklep vlade o predlogu zakona o proračunski delitvi.

V tej obtožnici je Avonet vložil tudi določbo o začasnih varnostnih ukrepih z argumentom, da bi z izvajanjem odločitve vlade nastala resna, stalna in nepopravljiva škoda, saj bi proračunska plačila gospodarskim subjektom nezakonito povzročila takojšnje posledice za državni proračun.

Poleg tega obtožnica pravi, da je z izvajanjem odločbe povzročena institucionalna škoda in da če ukrep ni odločen, izgubi svoj učinek. Dodaja, da selitev ne krši javnega interesa, saj je njen cilj preprečiti nezakonito dejanje in razdelitev proračuna na podlagi nezakonite odločbe.

Poudarja tudi, da odločba, vložena proti zakonu in ustavi, ni v javnem interesu, medtem ko se začasna ustavitev izvršitve odločbe šteje za blag ukrep.

Zato je bilo sodišču predlagano, da na splošno odobri začasni ukrep varnosti zoper odločitev vlade in začasno ustavi njeno izvršitev.

Po drugi strani pa je kosovska vlada z odgovorom na obtožnico 7. novembra 2025 poudarila, da ustavno sodišče nima pristojnosti in pristojnosti za pregled zadevne obtožnice.

Po odgovoru tožnik ne razume, da predlog proračuna ni upravni in končni akt, zato ni podlage za izvršitev obtožnice na začasno zahtevo.

V odgovor je bila izpodbijana tudi legitimnost tožene stranke, saj ni dokazala, kateri zasebni interes je prizadet, kar je pogojeno z imenovanjem varnostnega ukrepa.

V odgovor je težko določiti, katere pravice so bile prizadete in ki jih tožnik poskuša braniti, saj bi lahko Avonette po njenem mnenju branila njegove interese pred upravnim organom.

V odgovor se pravi, da predstavlja predložitev obtožnice s strani Avoneta zlorabo procesnih pravic, saj nima legitimnosti za predložitev obtožnice in nima evidentiranega zastopanja v smislu ohranjanja kolektivnih ali javnih interesov.

Po mnenju vlade se začasni ukrep določi le v primeru resne škode, medtem ko tožnik ni povzročil take škode v lastne interese.

Odgovor naj bi resno kršil pravno državo, saj bi pomenil splošno blokado, ne le institucionalnega življenja, ampak tudi delujoče stanje in družbo.

Po drugi strani pa je poudarjeno, da bi imenovanje začasnega varnostnega ukrepa začasno ustavilo in ogrozilo proces sprejemanja kosovskega proračuna, kar bi pomenilo nesprejemljivo poseganje sodne oblasti v pristojnosti izvršilnih in zakonodajnih pristojnosti.