Ibrahimović govori o vojni v Bosni: Skupaj smo se borili z begunci, bili smo enaki Albancem, Bošnjakom in Hrvatom

Ibrahimović je odraščal v Rosengardu na Švedskem in čeprav njegov oče in velik del družine prihaja iz Bosne, poudarja, da tam ni bilo veliko neposrednih stikov z vojno in agresivnostjo.

Po njem vojna ni imela velikega vpliva na način odraščanja, vendar pa poudarja dve situaciji, ki ji ostajata v spominu iz tistega obdobja.

Vsi smo bili skupaj. Vsi smo si bili podobni: Bošnjaki, Hrvatje, Srbi, Albanci ... Ni važno, od kod prihajaš, spoštovala sva se. Nato se je začela vojna. V tistih letih nismo brali časopisov, niti telefona nisem imel. Imel sem TV, ampak nisem videl novic.

Čutil sem samo, da je moj oče vedno na telefonu. Spoznal sem, da se pogovarja z družino v Bosni, da bi jim pomagal. Šla sem k mami, ponavadi sem šla tja jest. Živeli so v bližini, pet minut stran, zaradi otrok. Nekega dne sem šla k mami in vsi so bili oblečeni v črno.

Vprašal sem, zakaj so vsi črnci in mi rekel, naj grem ven igrat nogomet. Niso mi hoteli povedati. Moja babica je umrla v vojni. Naučili so me, da se obnašam kot otrok, uživam v življenju in igram nogomet. Nič mi niso hoteli povedati o tem.

Ibrahimović razkrije še en trenutek, ko je menil, da je vojna v naši regiji pustila znamenje, tokrat s spremembo miselnosti beguncev, ki so prispeli na Švedsko.

Oče me je prisilil igrati nogomet. Izpustili so me, da ne bi čutil, kaj se dogaja. Nato so na Švedsko prišli begunci in imeli še eno miselnost. Jaz sem Bosanec, ti si Srb, tako so mislili. Ko so prišli v geto v Rosengardu, je bila miselnost drugačna.

V moji glavi je bila zame Jugoslavija. Imel sem vse prijatelje in nismo videli, kdo je kdo, vendar so bili zelo drugačni. Bori se proti njim. Niso sprejeli, da je vse tako pomešano. Zame je bilo drugače.Telegraph/ Periscopi/